Poetičen dokumentarec o staroverstvu v Posočju, ki se je iz roda v rod prenašalo samo z ustnim izročilom. Film Eme Kugler temelji na knjigi Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba.
»Vsebina filma govori o staroverstvu v Posočju, za katerega se ne ve, kdaj se je pojavilo. Znano – in dokumentirano – je le to, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere – krščanstva. Tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje starovercev, ki je trajalo dolgo. /…/ Rušili so njihova svetišča in jih ne samo preganjali; mnogo so jih tudi pobili. Da bi ga ohranili, je staroverstvo postalo skrita vera in staroverci so se zavezali k molku. Ta vera je preživela samo zato, ker so staroverci razvili visoko umetnost prikrivanja, pretvarjanja in zavajanja. To je veljalo tako za ljudi (npr. nikomur iz druge skupnosti niso povedali, kdo je njihov dehnar) kot /…/ lokacije svetišč, svetih mest, še posebno pa so v tajnosti držali obrede. Zaradi vsega tega se je vedenje o stari veri ohranilo izključno v obliki ustnega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod. Ko je Pavel Medvešček /…/ začel zbirati to ustno izročilo, je potreboval veliko časa, da je pridobil zaupanje stricev, preden so mu bili pripravljeni sploh kaj povedati; zanje je bil ‘forešt’ in rekli so mu, ‘ti nisi naš’, čeprav je bil prebivalec istega okolja. Medvešček je začel z delom /…/ leta 1953 in z zbiranjem nadaljeval vse do leta 1975, kar pomeni, da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še živela. Kaj je z njo danes, nihče ne ve. Je pa zanimivo, da ko sem z vodnikom hodila po teh krajih in vprašala kako staro mamko, ‘no, kako je bilo pa to in to’, nisem izvedela nič. Vodniku, ki je njihov, bi seveda povedali, a zraven sem bila jaz, ‘forešt’, temu se pa ne pove. Film govori o tej stari veri, o obredih, o bogovih, o duhovih, pač preprosto o načinu življenja in verovanja, kolikor je ostalo v glavah prenašalcev ustnega izročila in kolikor je Medveščku uspelo izvleči iz njih. Bistvo njihovega verovanja je v izreku: ‘Edina boginja je Nikrmana, ki je kozmična prasila in stvariteljica vsega. Nima oblike in je vseprisotna. Ko častimo njo, častimo naravo.’ Zato so imeli izjemno spoštljiv odnos do narave. Svetišč staroverci niso gradili, saj je bila za njih narava eno samo svetišče … sveta mesta, ki jim jih je dala Nikrmana, so bila: jame, kanjoni, vrhovi hribov in gora. Verjeli so v posmrtno življenje. Ko človek umre, gre iz njega ‘zduhec’, ta pa se manifestira v obliki, ki si jo je človek že prej sam izbral … lahko je ptič, polž, karkoli. Ko so bili zaradi sil narave v težavah, so opravljali razne obrede. Če je bila na primer suša, so vodnemu duhu Mahojcu žrtvovali živalsko kri, ki so jo v posebnem obredu zlivali v tolmune, po moč in pomoč pa je posameznik šel sam k svetim skalam ali svetim drevesom in tam prosil Nikrmano, da mu pomaga.
Imeli so tudi svoj način zdravljenja, ki so mu rekli medežija***, zdravilci pa so bili medežniki. To so bili ljudje z roba družbe, z izjemnim poznavanjem moči narave. Zdravili so z zdravilnimi rastlinami, obredi, uroki in čarobnimi predmeti. Kako zabavni in duhoviti so bili ti strici, kljub izjemno slabemu ekonomskem stanju, in kako so se zabavali … pa malo pred koncem spregovori sedem minut dolga risanka. /…/
Največji problem pri ustvarjanju filma je bil, kaj posneti za uro in pol slike, če nič od tega, o čemer ta knjiga govori, ne obstaja več. Prav tako bi bila neetična kakršna koli interpretacija povedanega oz. zapisanega v knjigi; ta vera je bila namreč za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati … je nedotakljivo. In kako zdaj napraviti dokumentarec? Odgovora ni bilo, nismo iskali resnice, napravili smo film, ki nas popelje v davnino, ko je človek še bil eno z naravo.« – Ema Kugler
|