Srce parajoča romanca, postavljena v Bejrut v treh časovnih obdobjih, se sprašuje, ali lahko ljubezen in humor zmagata nad obupom in malodušjem. Dobitnik številnih nagrad občinstva, tudi na lanskem Liffu.
Nino in Jasmina sta si bila usojena že od vsega začetka. Rodila sta se v isti bolnišnici, le minuto narazen, in skupaj preživela otroštvo. Jasminina starša sta se ločila, Nino pa je svoja izgubil. Skupaj sta sanjala o pobegu pred kaosom Bejruta, toda Jasmina se je z materjo preselila in izgubila sta stike. Štiriindvajset let pozneje se njune poti znova križajo. Jasmina, ki jo očara Ninov neizmerni optimizem, opusti svoj načrt, da bi zapustila Libanon.
»Film je zgrajen na dvojnosti med lepoto in žalostjo. Utelešata ju lika Nina in Jasmine, ki pogosto prehajata med poloma. Ta dvojnost je tudi temelj Libanona, kakršnega poznam. Življenje v njem je bilo že od mojega zgodnjega otroštva v času po državljanski vojni polno skrajnosti: pretirane sle po življenju, divjih praznovanj, trenutkov veselja in upanja … a vedno v senci vojn, regionalnih konfliktov, propada in občutkov obupa. Tisto, kar je vselej preživelo, pa so bili humor, ljubezen in družina. Zato se mi je zdelo, da bi bilo nepošteno prikazati le temno plat Libanona. Ravnovesje med toplino in opustošenjem, med bližino in oddaljenostjo – to je bil najbolj pristen način, kako povedati zgodbo Nina in Jasmine, pa tudi zgodbo kraja, ki ga imenujem dom. /…/
Zgodovina in politika v Libanonu nista nikoli zgolj ‘ozadje’. Ves čas vdirata v vsakdanje življenje, v medčloveške odnose in najbolj intimne odločitve. Atentati, vojne, dogodki, kot je eksplozija v pristanišču 4. avgusta – vsak nov pretres nas prisili, da se vprašamo, ali si tukaj sploh lahko zamislimo prihodnost; ali lahko ustvarimo družino in vzgajamo otroke v državi, v kateri smo izgubili vse upanje. Te nemogoče okoliščine oblikujejo Ninovo in Jasminino ljubezen: naj bo še tako čista, ne more obstajati zunaj svojega konteksta. Če bi se rodila drugje, bi bilo njuno razmerje videti povsem drugače. Rešuje ju, da lahko skupaj sanjata, da drug drugega spravljata v smeh in da lahko – čeprav le v domišljiji – skupaj pobegneta na ‘otok’.« – Cyril Aris
|