| Igralka in režiserka Valeria Bruni Tedeschi oživlja svoja razburkana študijska leta na nekonvencionalni gledališki šoli Les Amandiers, ki jo je vodil karizmatični Patrice Chéreau. Pariz ob koncu osemdesetih let. Na prestižno gledališko šolo Les Amandiers so pravkar sprejeli skupino ambicioznih mladih igralcev. To je začetek novega poglavja v njihovem življenju, ko se ne bodo naučili le igrati, ampak tudi polno živeti svoja življenja. »Ta šola je bila ključna tako za moje delo kot življenje. Ljudje, ki sem jih tam spoznala, in stvari, ki sem jih doživela, so na meni pustili močan pečat in me spremljajo še danes. /…/ Film Večno mladi govori o moji poklicni, umetniški družini. Lahko bi skoraj rekla, da je Chéreau moj odrski oče. /…/ Chéreau in Strasberg sta imela isti cilj: resnico. Težko povzamem Chéreaujev slog režiranja, lahko pa povem, da je veliko razmišljal in veliko delal. Tudi od nas je pričakoval, da bomo trdo delali in dali vse od sebe. Če bi bilo tisto, kar mi je dal Patrice, mogoče opisati z besedami, bi rekla, da me je naučil ‘zahtevnosti’ in ‘vztrajnosti’ – besedi, ki sta me vodili vse življenje. Vodita me še danes, in kadar se od njiju oddaljim, se počutim, kot bi izdajala svoj poklic. /…/ Vedela sem, da mu ne bi bilo všeč, če bi ga prikazovala brez napak. Ni maral ploskih likov, raje je imel takšne s temnimi platmi. Ljudi je imel srčno rad, zato res ne bi prenesel, če bi ga upodobila kot nekakšnega idola. Nespoštljivost je imela v njegovih filmih in pristopu k režiji ključno vlogo. Ravno zato, ker ga tako spoštujem, sem morala biti do njega nespoštljiva. /…/ Moja ljubezen do tragikomedije gotovo prihaja tudi od Chéreauja. Rad se je smejal. Na vajah in snemanjih smo ga včasih slišali, kako je bruhnil v smeh – in to nas je razveselilo, bilo je dobro znamenje. Ni bil posebno resen človek. /…/ [Moja nagnjenost k tragikomediji] pa je najbrž povezana tudi s tem, da sem Italijanka. Italijanski film je film mojih staršev, mojega otroštva, moje podzavesti; tragikomedija pa je del njegove DNK. To zmes resnično potrebujem – tako pri igri kot pri režiji. In tudi kot gledalka. Našemu obstoju in naši bedi se preprosto moram smejati. /…/ Ves tisti čas, ki smo ga posvetili izbiri igralske zasedbe, mi je omogočil, da sem z mladimi igralci in igralkami razvila skupni jezik. Ta skupni jezik, specifičen za vsak film, je zame bistvenega pomena. Ugotoviti sem morala, ali so pripravljeni izgubiti nadzor nad prizorom. Začutiti sem morala tudi, ali se znajo smejati – tako situacijam kot samim sebi. Ko smo opravili končni izbor, smo še mesec dni vadili, da bi skupaj našli svojo metodo. Zdaj je zame najpomembnejše, da občinstvo te mlade ljudi vzljubi, kot sem jih vzljubila jaz.« – Valeria Bruni Tedeschi |